DOMAČA ZELIŠČA

DOMAČA ZELIŠČA

Žajbelj zdravi od A do Ž

Žajbelj je hvaležno zelišče, ki so ga cenili že v davnini. Na neki zdravniški šoli v Salernu je celo pisalo “Zakaj naj bi umrl človek, ki mu na vrtu raste žajbelj?”

Začnimo z zanimivostjo, ki je tako prikupna, da se mora čim prej zapisati. Žajbelj je nekoč služil kot ljubezenski urok. V žajbljev list je bilo treba napraviti tri luknje in potegniti skozi njih svoje lase ter lase svoje izvoljenke. Nato so ga zakopali pod prag dekletove hiše, dekle pa se je čez noč zaljubilo v vas.

Žajbljeva domovina je Sredozemlje, od koder so ga zanesli po vsem svetu. Njegovo latinsko ime Salvia izhaja iz besede ‘salvus’, ki pomeni ‘zdrav’, kar kaže, da je bil zelo cenjen že pri Rimljanih, ki so ga nadvse častili. Pred nabiranjem so se oblekli v bele tunike in bogovom žrtvovali vino in kruh, pri obiranju pa so morali biti bosi in niso smeli uporabljati kovinskega orodja. Pri žajblju sicer nabiramo liste, ki so koristni sveži in posušeni ali pa kot sestavina za izdelavo zelo kakovostnega eteričnega olja.

Zdravilni učinki
Žajbelj uživa ugled najpomembnejšega ljudskega zdravila. Če ga grgramo, pomaga proti vsem vrstam vnetja žrela. Uporablja se tudi pri odpravljanju težav, povezanih z ustnimi razjedami, ali vnetju dlesni. Uporablja se tudi kot razkužilo, saj zdravi rane in zaustavlja kri. Koristi pri prebavnih motnjah (vetrovi, driska, vnetje črevesne ali želodčne sluznice), na dihala deluje blagodejno ter blaži astmatične napade in kašelj, zmanjšuje potenje, znižuje količino sladkorja v krvi, pomaga pri sprožanju zaostale menstruacije in pri težavah v menopavzi, pomirja in spodbuja živčevje, lajša glavobol, znižuje vročino … Proti prehladnim obolenjem dihal in za krepitev ustne sluznice je preventivno dobro večkrat na teden prežvečiti suh ali svež žajbljev list.

Za bolj bleščeč nasmeh

Liste lahko uporabimo kot sestavino za izdelavo ustne vodice ali pa z njimi drgnemo zobe, da povrnemo belino. S poparkom dobimo čistilni losjon za kožo, ki ga lahko uporabimo tudi za potemnitev sivih las.

Gospodinje so navdušene

Žajbelj je vsestransko uporaben in gospodinjstvo ni izjema. Njegov vonj preganja molje in drug mrčes, prekuhane liste pa lahko uporabimo za razkuževanje prostorov. Suhi listi, žgani na žerjavici, služijo za nevtraliziranje neprijetnih vonjav. Katera kuharica se ne razveseli tega vsestranskega zelišča? Posušeni ali sveži listi so odlična začimba za ribje in mesne jedi, juhe iz stročnic, enolončnice, omake, prelive … Tudi v kombinaciji s kisom, sirnimi namazi in maslom se dobro odreže.

Kljub vsem zdravilnim učinkom je treba biti previden, saj se dogotrajno uživanje žajblja odsvetuje. Zdravljenje naj ne traja več kot tri tedne, primerno pa se je posvetovati z zdravnikom. Prav tako ni priporočljivo uživanje žajblja med dojenjem in nosečnostjo, odsvetuje se tudi ljudem z epilepsijo.

Praktičen nasvet
Poparek za notranjo uporabo:
2,5 g zelišča poparite z 2,5 dl vode. Pustite stati 10 minut in precedite. Popijte do tri skodelice na dan pol ure pred obrokom.

Poparek za zunanjo uporabo :
20 g zelišča poparite s pol litra vode. Pustite stati 10 minut in precedite. S poparkom umivajte in izpirajte obolelo mesto ali uporabite za grgranje.

 

Trpotec, ozkolistni (Plantago lanceolata)

 

Uporabni del
List.

 

Raba v prehrani in pravni položaj
Svet Evrope ga razvršča v skupino naravnih začimb N2, ki se smejo dodati živilom v majhni količini z omejitvijo zeliščnih sestavin v končnem izdelku, ki pa za troptec še niso določene. FDA, ameriški urad za živila in zdravila, razvršča sorodni širokolistni trpotec med zelišča nedoločene varnosti. Pri nas ozkolistni trpotec spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kot hrana.

 

 

Zeliščna raba
Notranje proti suhemu dražečemu kašlju in zunanje za celjenje ran in ustavljanje krvavitev. P. major naj bi imel diuretične lastnosti in zdravil vnetja sečil.

 

Odmerek za odrasle
Čajni napitek pripravite kot poparek iz 2 do 4 gramov droge 3-krat na dan.

 

Novejša dognanja
Draženje na kašelj naj bi odpravljale sluzi in čreslovine. Hladni vodni izvlečki in svež sok zavrejo bakterijsko rast in uničujejo bakterije, poparki in prevretki pa niso učinkoviti. Protibakterijsko učinkovitost pripisujejo avkubigeninu, ki ga rastlinska beta-glukozidaza sprosti iz avkubina, pri vretju pa omenjeni encim uničimo. En mililiter 2-odstotne vodne raztopine avkubina, ki pa mora vsebovati tudi encim, je enako učinkovit zoper kužno Staphylococcous aureus kot 600 I.U. penicilina. Pri pripravi čajnega napitka večina avkubina preide v napitek in skodelica (1,5 g/ 150 ml vode) vsebuje okrog 14 mg avkubina. Avkubin je zelo malo strupen in deluje zaščitno za jetra. Raziskave na živalih s P. major so pokazale, da po njem popusti dušeče skrčenje sapnic podobno kot po sintetičnem zdravilu salbutamol, le da je učinek prvega šibkejši in kratkotrajnejši. Zniža krvni tlak in ima šibke protivnetne lastnosti. Listni izvlečki zelo dobro celijo rane. Onemogoča razvoj nekaterih kužnih bakterij, ne pa glivic in virusov. Je blago odvajalo. Zniža celokupne maščobe v krvi, holesterol in trigliceride. Raziskave na ljudeh pa so pokazale, da se s z njim da uspešno zdraviti dušeči in nedušeči kronični bronhitis ter odpravljati subjektivne in objektivne prehladne znake. Po čajni mešanici kamilice, mete, repika, šentjanževke in trpotca so popustile bolečine pri bolnikih z vneto želodčno in črevesno sluznico, prav tako pa so izginile sluznične razjede in krvavitve.

 

Stranski učinki in strupenost
Znani so posamezni primeri alergije na trpotčev dotik, povzročita jo lahko list in seme.

 

Prepovedi in opozorila
Trpotec lahko spodbudi nastanek imunoglobulinov E, protitelesc, ki sprožijo bronhialno astmo tip I, torej pri preobčutljivih bolnikih po ovinkih povzroča to, kar sam odpravlja – težko dihanje zaradi skrčenja sapnic. Čezmerni odmerki lahko delujejo odvajalno ter znižajo krvni tlak. Vpliva na mišično napetost maternice, zato ga nosečnicam odsvetujemo.

 

Lekarniško mnenje
Trpotec notranje lajša dušeč in dražeč prehladni kašelj in deluje zaščitno za jetra. Vsebujoče čreslovine ustavljajo krvavitve. Izogibati se je treba čezmernih odmerkov droge, ogrožene skupine ljudi pa naj bodo previdne že pri običajnih. Semenske lupine indijskega trpotca so zaradi vsebujočih sluzi blago in dokaj varno polnilno odvajalo.

 

Misel
Kašelj kot zaljubljenost. Trpotec – neutrudni tolažnik.

 

 

 

 

Trpotec  (Maria Ana Kolman)

Trpotec – veliki (Plantago major) in suličasti (Plantago lanceolata)

Pred kratkim sem v medicinskih študijah dr.med.Sergeja Valerjeviča Karepanova iz Gorno Altajska o profilaktiki in zdravljenju raka s pomočjo trav, kot vse zdravilne rastline imenujejo Sibirci, naletela na zanimive ugotovitve o zdravilnih učinkih trpotca.
Iz navedb omenjenega doktorja vam želim posredovati ugotovitev, da trpotec ni nek navaden plevel, ampak preventivno in kurativno sredstvo tudi pri raku.
V slovenski fitomedicini je trpotec sicer poznan kot sredstvo za zdravljenje različnih zunanjih težav, od srbeža, razpokane kože, urezov in brazgotin do pikov žuželk, vnetih oči, kot zdravilo pri kroničnem bronhitisu, astmi in kašlju, vnetju grla, žrela in različnih alergijah, pri okužbi s streptokoki, za krepitev veznih tkiv in za razstrupljanje organizma… Dr.S.V.Karepanov na osnovi izkušenj sibirskega ljudskega zdravilstva in na temelju kliničnih študij uvršča trpotec med trave z najmočnejšim delovanjem proti raku. Pred leti sem v svoji knjigi Šamanizem – najstarejša filozofija, psihologija, religija in medicina pisala o trpotcu, ki ga šamanska medicina uvršča med najmočnejše rastline, s pomočjo katerih zdravijo šamani. Seveda šamani ne poznajo farmakoloških vsebnosti trpotca, poznajo pa njegovo moč in ga zato uvrščajo med svoje najmočnejše »pomočnike« pri zdravljenju. K zapisu o pomenu in moči trpotca v knjigi Šamanizem zato dodajam ugotovitve znanosti in priporočila dr.S.V.Karepanova o delovanju in načinu uporabe.
Trpotec se v latinščini imenuje plantago, kar bi lahko prevedli kot podplatnik – narava nam ga je dobesedno položila pod podplate, pa smo ga v svoji nevednosti proglasili za ničvreden plevel! V resnici gre za rastlino izjemnega pomena, ki nam leži na poti (rusko padarožnik, iz besede daroga ali pot). Uporablja se kot zaščita pred rakom in kot zdravilo pri vrsti rakavih obolenj. Uporabni so vsi deli rastline in obe vrsti trpotca!
Laboratorijske preiskave, ki so jih že l.1963 opravili Rusi, so prepoznale liste trpotca kot do takrat najboljše sredstvo proti raku! S trpotcem so uspešno zdravili različne vrste raka, tudi levkemijo. Sodobne klinične študije opozarjajo na izjemno delovanje trpotca kot adaptogena, zato ga priporočajo ob uporabi kemoterapevtikov. V medicinski študiji so spremljali delovanje citostatika sarkolizina in njegovo učinkovitost pri zdravljenju tumorja. Pri pacientih, ki so uživali kemoterapevtik je bila ozdravitev 12%, pri pacientih, ki so uživali ob tem tudi trpotec pa 75 % ! Trpotec se uporablja tudi kot samostojno zdravilo pri zdravljenju in priporočajo se sledeči pripravki:

  1. Tinktura korena trpotca (v vodki) po klasičnem načinu: 50 gr sesekljanega zelišča na 500 gr vodke (1:10), 3 x na dan 1 žlica
    2. Sok svežega trpotca zmešan z medom v razmerju 1:1. V ta namen se lahko uporabi vsa rastlina. 1-3x/dan žlica kot zdravilo pri levkemiji
    3. Čaj iz posušenega trpotca – 1 l dnevno
    4. Obloge obolelih mest s poparjenimi ali svežimi listi

V nekaterih starih zapisih je trpotec imenovan kralj poti. Ugodno rastišče za trpotec so zbita tla, kjer težko raste kaj drugega kot trpotec, ki tam dobesedno kraljuje. V neolitiku in starejši bronasti dobi so nastajale prve gručaste naselbine in njihovi prebivalci so »izhodili« prve poti, ki so nudile ugodne pogoje za rast trpotca. Te poti so bile v bistvu poti duhov in bogov, ravne in urejene poti med bivališči živih in bivališči mrtvih, poti do mesta, kjer so izvajali rituale, opravljali daritve in častili prednike in duhove zemlje, vode, ognja, zraka. Po tej poti so bogovi prihajali k ljudem in po tej poti so mrtvi odhajali v onostranstvo. To so bile svete poti, ki so jih skrbno negovali in na njih ni smelo rasti nič. Toda trpotec se je vedno znova zarasel, zato so ga povezali z boginjo spodnjega sveta Proserpino (Persephona), vladarico sveta mrtvih. Večina smrti v človekovi daljni preteklosti je bila posledica poškodb in izkrvavitve. Ko se je ranjen človek odpravljal na pot k Persephoni, mu je ta na njegovo pot nasula trpotec, ki zaustavlja krvavitve in mu s tem dala možnost preživetja. Duhovi in bogovi so dobrohotni, narava je modra, človek pa je na vse to na svoji evolucijski poti pozabil. Poleg tega, da je trpotec izjemen hemostiptik, je tudi izvrstno zdravilo proti glavobolu: trpotec moramo nabrati pred sončnim vzhodom (pri čemer ne smemo uporabljati kovine) in ga z rdečo ruto povežemo na bolečo glavo – glavoboli vseh vrst »čudežno« izginejo!
Zdravilni učinek trpotca nas spremlja že tisočletja. V stari kitajski medicini so ga izredno cenili. Grški zdravnik Dioskurid (okrog leta 50 n.š.) mu je v svoji knjigi posvetil dolgo poglavje, v katerem je hvalil njegov učinek pri številnih boleznih. Njegov sodobnik, rimski naravoslovec Plinij, je rastlino že poimenoval »plantago« in visoko cenil njen vpliv kot adstringens. V srednjeveških zeliščarskih knjigah so to visoko cenjeno zdravilno rastlino priporočali za kar 24 različnih obolenj. V ljudskem zdravilstvu se je njena velika priljubljenost ohranila do danes.

Zdi pa se, da ljudje zaslepljeni od blišča reklam o različnih zdravilih in prehranskih dopolnilih, ne vidimo neprecenljivega darila, ki ga nam je stvarnik nasul na pot. Običajno je tudi tako, da ljudje ne verjamejo v zdravilno moč rastlin, zlasti še, če gre za nek navaden plevel, ki je poleg vsega še zastonj.
Kmalu bo sneg skopnel, pod njim boste lahko poleg regrata že zgodaj spomladi nabrali trpotec. Uporabite ga v namen čiščenja in krepitve organizma, redno pa ga uživajte tudi pri zdravljenju. Pri tem upoštevajte dejstvo, da pot od tukaj do sveta, v katerem vlada Persephona, vodi tja in tudi nazaj, zato ni nujno, da se vsako bolezensko stanje konča v svetu mrtvih. Na poti do tja je namreč veliko trpotca, ki ima izjemno moč. Ker modrost naših davnih prednikov danes potrjujejo tudi sodobne klinične študije, bo trpotec morda med ljudmi znova dobil veljavo in zaupanje – za upanje.

Maria Ana Kolman, 7.2.2014

 

Ob mojem zapisu o trpotcu ste mi mnogi napisali svojo izkušnjo in vaš način uživanja trpotca. Vasja mi je sporočila, da iz trpotca pripravlja sirup na enak način kot se pripravlja sirup iz smrekovih vršičkov, kar se mi zdi nadvse primerno za zimske dni, ko nimamo svežega trpotca. Metka si je trpotec posušila za zimske dni in ga ima v svoji čajnici.

Andrej me je ob zapisu o prepoznavanju in krepitvi našega energijskega telesa opomnil, da je ruski zdravilec Porfirij Kornejevič Ivanov le v nedeljo ob 12.00 bos stal na zemlji in ne kot izhaja iz mojega zapisa 6 x tedensko. Kaj je res ne morem trditi, informacijo, ki sem vam jo predala sem dobila pri moji učiteljici dr.Valentini Ramiro, ki je tehniko zdravljenja po Ivanovu predavala tudi na Medicinski univerzi v Novosibirsku, pri čemer se je kot zdravnica osrediščila predvsem na vpliv podhladitve na tumorske celice. V nekaterih zapisih naj bi se Ivanov postil od petka od 18.00 do nedelje do 12.00, ko je bos stal na zemlji in po tem jedel vse. Moje osebno mnenje je, da je Ivanov stal bos na zemlji vsak dan, svojim pacientom pa priporočal vsaj v nedeljo. Vsekakor je tehnika ozemljitve v času poldneva nadvse dobrodošla energijska podpora organizmu, zato si jo privoščite, če imate za to možnost tudi vsak dan. V času poldneva teče namreč največ energije skozi meridian srca, zato je povezava z zemeljskim geomantričnim poljem v tem času nadvse močna. Ivanov, rojen l.1898 je star 30 let zbolel za rakom. V zadnjem stadiju bolezni se je odločil, da pospeši svoj skorajšnji konec in šel nag sredi zime v sneg, da bi se podhladil. Predvideval je, da se bo prehladil, dobil pljučnico in kar se da hitro umrl. Ker mu to ni uspelo, se je na mrazu pričel polivati s hladno vodo. Pri tem je zaznal vrnitev življenjske moči in radosti. S svojo tehniko je nadaljeval vsak dan in se pozdravil. Živel je 85 let in svoje življenje posvetil učenju in zdravljenju ljudi.

Maria Ana

 

Regrat, navadni (Taraxacum officinale)

 

Uporabna dela
List in korenina.

 

Raba v prehrani
Rabi se v glavnem v solatah in juhah, pražene korenine in njihovi izvlečki pa so kavni nadomestek. Vsebuje več vitamina A kot korenje. Svet Evrope ga razvršča v skupino naravnih začimb N2, te se lahko dodajo živilom v majhni količini z možno omejitvijo zeliščnih učinkovin, a za regrat še niso določene. Pri nas spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kot hrana.

 

 

Zeliščna raba
Je diuretik, žene na vodo, laksativ, spodbuja odvajanje blata, holagog, spodbuja izločanje žolča, in antirevmatik, zdravi revmo. Po ljudskem izročilu se uporablja proti zastoju seča in ledvičnim kamnom, saj močni sečni tok potegne ledvični pesek s seboj, prebavnim motnjam in zaprtju zaradi lenega črevesja in slabega izločanja prebavnih sokov, saj pospešuje delo vseh izločevalnih žlez: v želodcu se izloča več kisline, v dvanajstnik pa se izceja več žolča iz jeter in sokov iz trebušne slinavke, žolčevodnim in jetrnim boleznim, tudi ob žolčnih kamnih, vnetju žolčnika, zlatenici in za lajšanje začetnih stopenj ciroze jeter ter mišičnemu revmatizmu, obrabljenim sklepom, ledvenemu useku in vnetju išiasa.

 

Odmerek za odrasle
Čajni napitek, pripravljen kot poparek iz 4 do 10 gramov posušenih listov oziroma kot poparek ali prevretek iz 2 do 8 gramov posušenih korenin do 3-krat na dan.

 

Sestavine za regratov med I:

300 regratovih cvetov

3 cele limone

2 litra vode

3 kg sladkorja

 

Postopek:

Cvetove operemo pod tekočo vodo, limone narežemo na rezine in vse skupaj kuhamo v 2 l vode približno 2 uri. Nato precedimo v drug lonec in dodamo sladkor ter kuhamo še 2 uri. Še vroče nalijemo v steklenke za vlaganje in dobro zapremo. Hranimo v suhem in hladnem prostoru.

 

Sestavine za regratov med II:

300 regratovih cvetov, 2 limoni, 2 pomaranči, vse skupaj razrežemo (nasekljamo) in dodamo 1 1/2 l vode, kuhamo 1 1/2 ure in nato precedimo. V to zmes dodamo 2 1/2 kg sladkorja in mešamo toliko časa da se sladkor stopi. Dobimo neke vrste med, ki ga se toplega napolnimo v kozarce.

Uporabljam ga v čaju namesto cvetličnega medu in sladkorja. Dober je proti prehladu in sploh ga priporočam v zimskem času. Če je shranjen na hladnem se obdrži kar nekaj časa. Izjemno je zdrav za odpornost organizma in je priporočljiv pri slabokrvnosti.

 

Novejša dognanja
Na živalih so preverili nekatere farmakološke lastnosti, to pa še ne pomeni, da so pri ljudeh enako izrazite. Listni izvlečki močneje ženejo na vodo kakor koreninski, oboji pa so po učinku primerljivi sintetičnemu diuretiku furosemidu. Učinkujejo zmerno protivnetno. Znižajo krvni sladkor s spodbujanjem beta celic trebušne slinavke podobno kot sintetični antidiabetik tolbutamid. Delujejo tudi protitumorno, najbrž na enak način kot protitumorni polisaharidi, na primer lentinan.
Pri ljudeh so z mešanico čajev, katerih sestavina je bil tudi regrat, zdravili virusni hepatitis, virusno vnetje jeter.

 

Stranski učinki in strupenost
Lahko povzroči alergične reakcije, alergična zmogljivost je šibka, imajo pa jo vsebujoči seskviterpenski laktoni.
V običajnih odmerkih ni strupen.

 

Prepovedi in opozorila
Poročajo o alergiji za regratov dotik. Ni znano, da bi do alergičnih reakcij prišlo tudi po zaužitju, so pa te možne pri preobčutljivih posameznikih.
Precej se lahko zveča delovanje drugih diuretikov, prav tako pa vpliva na zdravilsko zdravljenje sladkorne bolezni.
Niso znane težave zaradi uživanja regrata med nosečnostjo.

 

Lekarniško mnenje
Je dobro znano živilo in preizkušeno ljudsko zdravilo, vendar je na voljo le malo strokovnih izsledkov, ki bi upravičili čislanje droge. Kemična sestava in farmakološke raziskave na živalih kažejo, da je praktično nestrupen, vendar se pretirana raba – čezmerni odmerki in čezmerno jemanje – odsvetuje. Pri žolčnih in revmatičnih težavah priporočamo 4- tedensko kuro spomladi in jeseni. Pri želodčnih težavah, ki jih povzroča pomanjkanje kisline, pijte čajni napitek pol ure pred jedjo. Pri ledvičnem pesku je možno uporabiti vodni šok: čajni napitek dopolnite z vodo do poldrugega litra in popijte vso količino v 15-20 minutah.

 

Misel
Naravno zdravilo prepriča reko, da poišče morje in prepriča zimo, da se prevesi v pomlad. Prava beseda mesto najde, zdravilo pa še pravi čas.

 

Melisa (Melissa officinalis)

 

Bogastvo je trgovčevo, slava je pesnikova in notranji mir lekarnarjev
Ime »melisa« je grškega izvora in pomeni »čebela«, kar kaže na to, da je že dolgo znana melisna zmožnost, privabiti čebele. Iz tega razloga jo imajo čebelarji že od nekdaj za najljubšo rastlino okrog svojih čebelnjakov. V 16. stoletju so celo drgnili melisne liste po njih, da bi osrečili čebele, saj listi, če jih zmečkamo, zelo močno zadišijo po limonah. Je trajna zel, od leta do leta večja, s 30 do 80 cm visokim, nekoliko dlakavim, ob cvetenju močno razvejenim oglatim steblom, iz katerega paroma poganjajo prav tako dlakavi, nazobčani, srčasti ali skoraj trikotni 3 do 4 cm dolgi listi, v zalistnih vretencih pa se gnete 3 do 12 bolj ali manj na isto stran usmerjenih belih, redkeje rožnatih od 0,8 do 1,5 cm dolgih cvetov. Uspeva v vsakovrstni prsti, lahko zraste iz semena, sadike, razcepljene korenine ter podtaknjenca, če ste spretni. Kot večina zdravilnih rastlin zahteva majhno pozornost, preveriti je le treba, ali ima dovolj, a ne preobilo vlage, od časa do časa se opleje, v jeseni pa se odreže mrtvo olesenelo steblo. Prav tako je dobro enkrat ali dvakrat letno zrahljati zemljo med koreninami. Melisa je dobra izbira za zeliščni vrt.

 

Uporabni del
List.

 

 

Raba v prehrani
Tako suhi kakor sveži listi se rabijo kot začimba v raznovrstnih kuhih, za omake, juhe, meso, zelenjavo in posladke, posušeni listi so pogosto za mešan lonec. Melisni izvlečki in eterično olje prav tako izboljšajo okus alkoholnim in brezalkoholnim pijačam, likerjem, slaščicam in drugim živilskim izdelkom.

 

Zeliščna raba
Melisni pripravki delujejo sedativno, pomirjevalno, spazmolitično, protikrčno ter protimikrobno zoper viruse in bakterije. Primerni so tako za odrasle kakor otroke. Notranje se rabijo predvsem proti spalnim motnjam živčnega izvora in prebavnim motnjam, spodbujajo tudi tek. Zunanje so čislani proti okužbi z virusom herpes simpleks na ustnicah.
Pariški bosonogi karmeličanski menihi so v 17. stoletju začeli izdelovati »melisne kapljicea oziroma »melisni cvet« z destilacijo vodno-alkoholne zmesi, v katero so nasuli poleg melise običajno še muškatnih oreščkov, cimeta, nageljnovih žbic in limoninih lupin. Pod imenom »Spiritus aromaticus« in »Spiritus Melissae compositus« so jih kasneje navajale tudi farmakopeje, uradni predpisi za izdelavo zdravil. Zdravilo je bilo namenjeno ali duhanju ali uživanju po kapljicah. Iz enega od samostanskih receptov so pozneje razvili kolonjsko vodo, z njo podobnimi sestavinami pa so danes prepojeni papirnati osvežilni robčki, ki jih vsi poznamo. Se danes se prodajajo v lekarnah melisne kapljice, narejene po stoletni tradiciji samostanskih lekarn.

 

Odmerek za odrasle
Notranje – poparek iz dveh čajnih žličk zdrobljenih listov na čašo vode, spije se trikrat na dan čašo, zadnjo pred spanjem. Zunanje – poparek iz dveh prgišč listov ali zeli na liter vode, vlije se v kopalno kad s primerno toplo vodo za pomirjevalno kopel. Čajna žlička droge tehta približno gram. Poparek naj stoji v pokriti posodi 5 do 10 minut in se pred uporabo precedi.

 

Novejša dognanja
S poskusi na živalih so dokazali, da melisa pomirja, blaži bolečine in poglobi sen po fenobarbitonu. Polifenolne sestavine učinkujejo holeretično, spodbudijo odvajanje žolča, pa tudi virostatično, zavrejo razvoj virusov, zlasti herpesa. Polifenoli najbrž zasedejo virusne receptorje in s tem preprečijo vezavo virusov na celično steno gostitelja, na kateri bi le-ti lahko naredili škodo. Vsebovana rožmarinova kislina je protivnetna, eterično olje pa protikrčno. Poročajo tudi o delovanju na proste radikale in o antioksidativnih lastnostih. Zaviralni učinek na ščitnico je zanemarljiv.
Pri multicentričnem poskusu na 115 bolnikih, ki so mazali prizadeto mesto z 1% liofiliziranim vodnim izvlečkom 70 : 1, se je zaznavno prej zacelila koža, poškodovana zaradi herpes simpleksa, prav tako se je okužba ponovila pozneje, kot po zdravljenju s sintetskima virustatikoma idoksuridinom in tromantidinom. Omenjene izsledke so potrdili z drugo multicentrično dvojno slepo klinično raziskavo na 116 bolnikih, zlasti se je pomembno zmanjšal obseg virusnih lezij v prvih 5 dneh zdravljenja.

 

Stranski učinki in strupenost
Niso znani, melisa je zelo varno zelišče.

 

Prepovedi in opozorila
Niso znana, razen splošnega zdravstvenega priporočila, naj se med nosečnostjo in dojenjem zdraviln pripravki ne uporabijo notranje brez zdravniškega nasveta. Zunanje zdravljenje proti herpes simpleksu naj ne traja neprekinjeno več kot dva tedna.

 

Lekarniško mnenje
Napitki iz melise in melisni cvet pomirjajo Ijudi in živali, posebno še ob lažjih oblikah nespečnosti. Mirijo notranji nemir, blažijo živčnost, razburljivost in čustveno preobčutljivost, glavobol ter premočno srčno udarjanje. Poleg pomirjevalnega učinka pa jim lahko pripišemo tudi oživljajoči učinek pri omedlevici. Nekatere sestavine zavirajo razvoj bakterij in virusov, tudi tistih, ki povzročajo vnetje dihal, zato nekoliko pomagajo pri prehladih. Melisa se meša v čajne mešanice za pomoč ob prebavnih težavah, saj rahlo blaži tudi krče, odganja vetrove, pospeši iztok žolča ter spodbudi tek. Priporočajo se tudi mešanice z drugimi pomirjevalnimi in uspavalnimi zelišči. Mnogo pripravkov vsebuje vodni ali alkoholni melisni izvleček le v majhnem deležu, večja je vsebnost cenejših eteričnih olj iz drugih zelišč, na primer koriandra, muškatnega oreščka, nageljnovih žbic, cimeta, angelike in ingverja. Melisni cvet po nemški recepturi iz navedenega razloga vsebuje nadomestno eterično olje indijanske melise, to se pojavlja praviloma tudi v oljnih kopelih, kot cenejši nadomestek za drago melisno olje pa se pogosto rabi tudi limonino olje. Tudi v naših lekarnah so na voljo melisna zdravilna sredstva – tako za notranjo kakor zunanjo rabo – za lajšanje omenjenih različnih vsakdanjih težav.
Melisino drogo hranite zaščiteno pred svetlobo in vlago.

 

Sklep
Kdor hoče biti srečen, naj goji rože – pesnik zase in trgovec za druge; kdor pa pomirjen, naj ne pozabi na meliso.

 

Meta, poprova (Mentha x piperita)

 

Je najbrž križanec med klasasto meto (M.spicata) in vodno meto (M.aquatica). Meta se zlahka križa, zato obstaja v mnogih vrstah, že v 9. stoletju je neki menih razglasil, da bi prej preštel iskre v ognjeniku kot njeno pestrost. Že stoletja je znana kot začimba in zdravilo. V Sredozemlju so poprovko gojili že Egipčani in Grki ter jo zaradi njenega ostrega vonja uporabljali kot dražilno sredstvo in krepčilo za živce. Je tudi del grške mitologije. Po legendi je bila sprva nimfa in Plutonova ljubica. Ko je njegova žena Persefona odkrila skrivno razmerje, je v izbruhu jeze začarala tekmico v nizko rastlino, ki se da poteptati. Pluto ni mogel razveljaviti začaranosti, lahko jo je le omilil, zato je obdaril meto s sladkim vonjem, da zadehti vsakič, ko se njeni listi zmečkajo.

 

Uporabni del
List.

 

 

Pravni položaj
Razvrščena je v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kot hrana.

 

Nefarmacevtska raba
Poprova meta je čislana začimba v kuhi, njeno eterično olje pa se največ rabi v živilski industriji za likerje, brezalkoholne pijače, sirupe, slaščice, bonbone, žvečilne gumije in čokolade, nato za tobačne, kozmetične in negovalne izdelke. Svetovna letna poraba naravnih in sintetičnih olj z mentolom je okrog 10.000 ton, največ za zobne kreme, 65-odstotkov, in žvečilne gumije, 20-odstotkov. Američani so 1992. na 43.000 hektarjih pridelali 3200 ton, Francozi pa 1991. na 50 hektarjih 5 ton eteričnega olja poprove mete.

 

Zeliščna raba
Uporablja se v glavnem zaradi učinkov vsebujočega eteričnega olja oziroma njegove glavne sestavine mentol. Po različnih mehanizmih ureja prebavo, po prvem sprošča krožno mišico, ki zapira odprtino med požiralnikom in želodcem, in zmanjša pritisk v želodcu, po drugem ustavi vdor kalcija v mišične celice in zavre čezmerno dejavnost črevesnih gladkih mišic, kar olajša izpuh plinov in umiri vzdraženo črevesje. S pomočjo grenčine zbuja tek in izboljša prebavo, saj pospeši nastanek in izločanje prebavnih sokov ter odvaja žolč, ki ga tudi razkuži in zveča njegovo topnost, poleg tega pa sprosti krožno mišico, ki zapira izhod žolčevoda v dvanajstnik. Povzroči premikanje žolčnih kamnov, a ne nujno tudi njihovo izločanje. Blaži želodčne bolečine, ker naredi živčne končiče manj občutljive zanjo, prepreči pa tudi dražljaj na bruhanje. Učinkuje proti vnetjem, a mnogo manj kot kamilica, pri močnem vnetju želodčne sluznice ali razjedi pa bolj škodi kot pomaga.
Razkuževalne, protivirusne in znojilne lastnosti so v korist pri zdravljenju prehladov in gripe. Topli metini napitki spodbudijo potenje in zmanjšajo zaznavanje bolečine. Mentol se nahaja tudi v kapljicah za nos zoper nahod, kapljicah za inhaliranje ob vnetju dihal ter bonbonih in pastilah zoper vnetja v grlu. Poleg omrtvičenja čutnic za bolečino draži čutnice za zaznavo hladu in prijetno hladi usta.
Zunanje na koži mentolovi pripravki najprej hladijo, nato ogrejejo, kar je v korist pri mišično-skeletnih bolečinah, glavobolih in zobobolu. Pri vtiranju v kožo na prsnem košu lajšajo dihanje, ker mentol sprošča sapnice.
Poprova meta nekoliko pomirja, a tudi preprečuje omedlevico in blaži krče notranjih organov. Nekoliko širi venčne žile, ki dovajajo kri v srčno steno.

 

Odmerek za odrasle
Poldrugi deciliter kropa se prelije čez jedilno žlico (1,5 g) droge, pokrito pusti stati 5-10 minut in precedi. Če ni drugače predpisano, se popije skodelica sveže pripravljenega toplega napitka 3- do 4- krat na dan med obroki.

 

Novejša dognanja
Farmakološko je slabo raziskana. Kot celota blaži krče gladkih mišic učinkovitejše od svojih protikrčnih sestavin. Zaznavno prispeva k nastanku in odvajanju žolča, flavonoidi najbrž podpirajo delovanje eteričnega olja.

 

Stranski učinki in strupenost
Neželeni učinki niso znani, v predpisanih odmerkih jih ob zmerni rabi ni pričakovati. Opaženi stranski učinki se nanašajo v glavnem na metino eterično olje in njeni glavni sestavini mentol in menton, zaužitimi z nefarmacevtskimi izdelki, denimo nekaterimi slaščicami in cigaretami, z običajnim odmerkom metinega čajnega napitka pa se zaužije ponavadi manj kot 5mg eteričnega olja in še manj omenjenih sestavin. Ocenjeni varni dnevni odmerek mentola je do 0,2 mg/kg telesne teže. Prav tako ni znano medsebojno delovanje z drugimi zdravili ter vpliv na upravljanje vozil in drugih strojev. Pri daljšem dajanju poskusnim živalim je eterično olje povzročilo bolezenske spremembe na možganskem tkivu.

 

Prepovedi in opozorila
Ob žolčnih kamnih naj se vzame le po zdravniškem nasvetu, saj je njeno jemanje v nekaterih okoliščinah lahko škodljivo, dobro pa je vedeti, da jih človek lahko ima tudi brez bolezenskih znakov. Prav tako naj je ne uporabljajo bolniki, ki so nagnjeni k zgagi in spahovanjnu, ker bo najverjetneje poslabšala bolezen. Drugi pomisleki niso znani, razen splošnega zdravstvenega priporočila, naj pri rabi zdravil koristi upravičijo tveganje in se med nosečnostjo in dojenjem zdravilski pripravki ne vzamejo notranje brez zdravniškega priporočila. Možne so alergične reakcije po rabi eteričnega olja pri preobčutljivih posameznikih, posebno še prek toplih obkladkov. Olje, vzeto notranje lahko upočasni bitje srca in povzroči mišično drhtenje, pri dojenčkih in majhnih otrocih pa krč v grlu in zadušitev, prav tako je tvegano mazati sluznice otroških noskov z mentolovimi pripravki.

 

Lekarniško mnenje
Čeprav je eterično olje poprove mete v določenih okoliščinah lahko škodljivo, je napitek metinega čaja zvečine varno zdravilo. Rastlina je po zdravilnem namenu podobna melisi in primerna za zdravljenje običajnih težav, saj ureja prebavo, blaži prehlad, lahko krepi, pa tudi pomirja in uspava.

 

 

Šipek, navadni ali Divja roža (Rosa canina)

 

Rastlina je do 3 metre visok trnast grm, doma je v Evropi, zahodni in osrednji Aziji ter severni Afriki, udomačila pa se je tudi v Severni Ameriki. Pri nas cveti od maja do julija, dozori pa septembra in oktobra. Do 8 cm široki rožnati, redko beli, dišeči cvetovi so razporejeni posamezno ali v češuljah z malo cvetov, od petih čašnih listov so trije urezani. Ko plod dozori, čaša ali odpade ali se njeni listi upognejo navzdol. Birni plod je do poldrugi centimeter širok, jajčast, redko okrogel, gladek in rdeč, sestavljen je iz votlega cvetišča, ugreznjenega v cvetno os, v njem pa so oreški, mali trdi plodovi s po enim semenom, ki so sveži gladki, z oranžno liso na priostrenem koncu, spremljajo pa jih beli lasci.

 

Uporabni del
Zrel, odprt, posušen birni plod, pokrit z lasci na svoji notranji površini, ponavadi brez oreškov. Najpomembnejša sestavina je vitamin C, z vsebnostjo tudi do 1,7 odstotka v svežem plodu, vsebuje pa tudi pektine, čreslovine, sladkor, rastlinske kisline in provitamin A ter zelo malo flavonoidov in antocianov. Oreški omenjenih sestavin nimajo.

 

 

Raba v prehrani in pravni položaj
Iz svežih plodov z odstranjenimi plodiči se lahko pripravi zelo okusna in z vitaminom C bogata marmelada. Danes se uporablja droga zaradi kislega okusa za zajtrkovalni čajni napitek, običajno se meša s cvetom hibiskusa in se pogosto prodaja v filter vrečkah kot osvežilni čaj brez opredeljenega zdravilnega namena. Po slovenski zdravilski zakonodaji spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kot hrana.

 

Zeliščna raba
V ljudskem zdravilstvu so šipkovi plodovi dopolnilno zdravilo pri primanjkljaju vitamina C, ki ga mnogi imenujejo kar protikužni vitamin, ker zveča odpornost, prepreči in zdravi prehlad, gripo in druge bolezni z vročico, pomaga pa tudi ob krvavečih dlesnih, koristi slabokrvnim nosečnicam in doječim materam ter odpravlja utrujenost in splošno oslabelost. Po izročilu plodovi tudi blago ženejo na vodo, a je diuretični učinek sporen, imeli naj bi ga tudi plodiči oziroma poparek zdrobljene oreškove droge, ker pa se ne ve, kaj naj bi v njej tako učinkovalo, se ta zdravilna raba ne more priporočiti. V fitomedicini je šipek sestavina nekaj pripravkov za ledvice in mehur ter krepilnih sredstev.

 

Priprava čaja
Krop se prelije čez dobre pol žličke (2 g) zmečkanih plodov, pusti stati 10-15 minut in precedi, čaša napitka se popije nekajkrat na dan. Napitek naj ne pride v stik s kovinami, ker le-te pospešijo razpad vitamina C.

 

Novejša dognanja
Večletna analiza čajev na zahodnem tržišču je pokazala, da le redko vsebujejo 0,3 odstotka vitamina C, kot to zahteva nemška farmakopeja. Švicarji so dejstvo upoštevali in v svoji farmakopeji ne predpisujejo več zahteve za najmanjšo vsebnost vitamina C, Francozi pa zahtevajo najmanj 0,2 odstotka.

 

Stranski učinki in strupenost
Zdravilska tveganja niso znana.

 

Prepovedi in opozorila
Šipkovi plodovi brez plodičev so dobrodošel dodaten naravni izvor vitamina C v prehrani, a nezadosten za samostojno nadomestno zdravljenje njegovega primanjkljaja, saj ga v priporočenem napitku lahko pričakujemo le okrog 5 miligramov.

 

Lekarniško mnenje
Ker zdravilna dejavnost droge temelji predvsem na vitaminu C, njegova vsebnost pa je majhna, oziroma v njej hitro upade, ne moremo priporočiti zdravilske rabe, ki je odvisna od njegovega zadostnega odmerka, uživanje šipkovih izdelkov kot živilskega dodatka, bogatega z vitaminom C, pa je najprej skrb živilske industrije. Seveda ni nobene ovire za šipkovo rabo kot samostojnega okusnega napitka in za izboljšanje okusa v čajnih mešanicah, celo priporočamo jo, posebno še v okoliščinah, denimo prehladu, ko je treba popiti dovolj nadomestne tekočine v obliki toplih napitkov.

 

Misel
Lekarnar stehta dobro misel, ki leži med težo potreb in lahkoto razkošja.

 

Ognjič, vrtni (Calendula officinalis)

 

Uporabni del
Cvet.

 

Raba v prehrani in pravni položaj
Ne rabi se kot živilo. Slovenska odredba o razvrstitvi zdravilnih rastlin jo razvršča v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kot hrana.

 

 

Zeliščna raba
Po ljudskem izročilu je spazmolitik in antiflogistik, miri krče in vnetja želodca, črevesja, žolčnega mehurja in žolčevoda, sečnega mehurja, ledvic in ženskih spolnih organov, diaforetik in diuretik, pospešuje znojenje in izločanje vode, antihemoragik, zaustavlja krvavitve, emenagog, sproži izostalo mesečno perilo, adstringent in antiseptik, skrči tkivno površino in jo razkuži, in granulacijsko sredstvo, pospeši nastanek zrnastega tkiva pri celjenju ran. Rabi se sicer notranje za zdravljenje želodčnih in dvanajstničnih razjed, a ga ti bolniki ponavadi težko prenašajo, izostalega in bolečega mesečnega perila ter krvavitve iz nosa, ki se poleti pojavlja predvsem zaradi razširitve nosnih krvnih žilic. Mnogo bolj se obnese zunanje, na koži in sluznicah, kjer je po učinku podoben arniki, a varnejši. Zdravi vneto ustno in žrelno sluznico, modrice, opekline, preležanine, razširjene vene na nogah, zlato žilo ter vnetje zadnjika in danke, pa tudi gnojne kožne ture in rane, ki se težko celijo, na primer razjedo goleni.

 

Odmerek za odrasle
Eno ali dve zvrhani žlički (2-3 grame) prelijte s približno 150 ml vrele vode, pustite stati 10 minut in precedite. Za izpiranje ust ali grgranje uporabite večkrat na dan še topel čajni izvleček. Za zdravljenje ran z izvlečkom prepojite gazo in jo položite na obolelo mesto, obkladek pa menjajte večkrat na dan. Notranja raba se opušča, a če se zanjo odločite, popijte čajni napitek, pripravljen na prej omenjen način največ 4-krat na dan.

 

Novejša dognanja
Raziskave na živalih potrjujejo protivnetno, protivirusno in protibakterijsko delovanje, uničevalno tudi za bakterijo Staphylococcus aureus, ki je na koži pogosto kužna. Zmes ognjičevega izvlečka in alantoina je na kirurško povzročenih ranah mnogo boljše kot alantoin, spodbuja fiziološko obnovo kožne površine. Učinek pojasnjujejo z obilnejšo presnovo različnih beljakovin, pomembno za celilni proces. Krema z zeliščnimi izvlečki, med katerimi je bil tudi ognjičev, je bila učinkovita pri različnih edemih, nabreklinah zaradi nabiranja tekočine, tudi opeklinskem in limfnem, slednji naj bi se zmanjšal, ker so makrofagi, obrambne celice velikanke, pogoltnili večjo množino beljakovinskih tkivnih ostankov. Zaradi širjenja žilic se je edem nog nekoliko zvečal. Polisaharidne sestavine z visoko molekularno težo zvečajo odpornost proti okužbi, saponinske spojine pa delujejo protitumorno. Terpenoidi eteričnega olja uničujejo trihomonas, enocelični zajedalec črevesja, ženske nožnice in mokril pri moškem. Laboratorijsko je ugotovljeno, da ognjič zveča maternično napetost.
Zeliščni izvlečki skupaj z ognjičevim so pri ljudeh z odstranjenimi mlečnimi žlezami ublažili bolečine, niso pa klinično pomembno zmanjšali limfnega edema. 20 odstotna tinktura se rabi za zdravljenje gnojnega ušesnega vnetja, ognjičevi izvlečki pa kot celilno in protivnetno sredstvo.

 

Stranski učinki in strupenost
Stranski učinki niso znani, raziskave o strupenosti pa niso bile opravljene, na celičnih kulturah so le ugotovili uničevalnost ognjičevih izvlečkov za celice.

 

Prepovedi in opozorila
Ognjič vpliva na menstruacijski ciklus in zveča maternično napetost. Triterpenoidne spojine uničujejo semenčica, škodujejo zarodkovnim celicam in povzročijo splav. Zaradi tega in zaradi pomanjkanja splošnih podatkov o strupenosti naj se nosečnice in doječe matere rajši odpovedo notranji rabi.

 

Lekarniško mnenje
Fitokemične raziskave so pokazale, da so zdravilno dejavne tri skupine sestavin, in sicer flavonoidi, eterično olje in triterpeni, še zlasti slednji zaradi spojin kot so pentaciklični alkoholi, saponinski glikozidi in steroli. Raziskave na živalih potrjujejo celilne lastnosti za rane in protivnetne učinke, kar upravičuje ognjičevo rabo v raznih bolezenskih okoliščinah na koži. Flavonoidne sestavine lahko prispevajo k protivnetnemu učinku, eteričnemu olju pa lahko pripišemo čislan protikrčni učinek in nenazadnje polisaharidi z veliko molekularno težo so imunostimulativni, zvečajo odpornost proti okužbam.

 

PRIPRAVA MAZILA

 

Priprava mazila zahteva kar nekaj spretnosti in znanja.
Najboljše mazilo je pripravljeno na svinjskem salu iz popolnoma svežih cvetnih koškov. Svinjsko salo mora biti neslano in pravilno scvrto, da mast ne diši po prežganem, če pa je scvrto premalo, se mazilo rado pokvari.
Pol kilograma salne masti segrejemo in dodamo 150 do 200g svežih ognjičevih cvetov ali samih cvetnih lističev. Zmes premešamo in pustimo stati 24 ur. Naslednji dan vsebino počasi segrejemo in jo med segrevanjem mešamo. Zmes precedimo preko gaze in jo vlijemo v lončke. Če želimo, da je mazilo obstojnejše, dodamo malo čebeljega voska.
Mazilo lahko pripravimo tudi na osnovi iz vazelina, kokosove masti ali olivnega olja z dodatkom čebeljega voska, vendar je mazilo, pripravljeno na svinjskem salu, bolj učinkovito, ker svinska mast bolje pronica v kožo.
Mazilo hranimo v hladnem prostoru.

ZDRAVILNI OGNJIČ (Calendula officinalis)

Zdravilni ali vrtni ognjič je eno do dve-letna zelnata rastlina. Njegova domovina je južna Evropa, gojijo pa ga v zmerno toplih pokrajinah po vsem svetu.
Razmnožujemo ga z direktno setvijo ali pripravimo sadike in jih presadimo na želeno mesto. Pri sajenju moramo upoštevati dejstvo, da je potrebno cvetove redno pobirati (sicer rastlina naredi seme in dozori), zato moramo med vrsticami pustiti toliko prostora, da ob nabiranju cvetov ne poškodujemo rastlin. Bleščeče oranžne cvetove pobiramo v suhem vremenu, ko se cvetni koški odpro – najbolje vsak drugi dan. Cveti od junija do oktobra.
UPORABA
Cvetne koške lahko posušimo in jih kasneje uporabimo za čaj, lahko pa iz svežih pripravimo mazilo ali tinkturo. Če ločimo cvetne lističe in jih posušimo, jih lahko uporabljamo kot naravno barvilo za obarvanje raznih jedi namesto žafrana.

ZDRAVILNOST
Zdravilni ognjič je bil nekdaj med najbolj znanimi in vsestransko uporabnimi zelišči zahodnega zdravilstva.
Je antiseptik, nekatere sestavine delujejo proti glivicam, bakterijam in virusom. Ognjičevo mazilo deluje tudi na kapilare, tako da pomaga pri celjenju ran, pri krčnih žilah in raznih vnetjih. Učinkovito ga uporabljamo za zdravljenje zlate žile. Uporabljamo ga lahko za odrgnine, opekline, sončne opekline, akne, izpuščaje, pike žuželk … Zelo učinkovito je za dojenčke pri pleničnih izpuščajih in temenicah, doječim materam pa lajša vnetja prsnih bradavic. Pomaga tudi pri glivičnih okužbah stopal.
Pitje poparka ali tinkture pomaga zdraviti vnetja prebavil (gastritis, peptične razjede, …) in pospešuje izločanje strupov iz telesa. Čisti tudi jetra in žolčnik, zato se priporoča ljudem, kateri so preboleli zlatenico oziroma imajo težave z jetri ali žolčem.
Ker deluje blago estrogensko, lajša menstrualne bolečine in uravnava krvavitve.

Misel
Zdravilo zaneti ogenj za boljše življenje. Boljše življenje diši po toploti.
Zdravje se razkazuje z boljšim življenjem, iz zdravila pa štrli lekarnarjev nos.

 

Borovnica (Vaccinium myrtillus) I

 

Driska je pogosto obolenje, najpogostejše v otroškem obdobju in letnih mesecih. Glavni znaki so večkratna tekoča odvajanja in bruhanje. Zaradi obojega organizem izgublja vodo in mineralne snovi in se lahko nevarno izsuši. Ker se iz črevesa slabo vsrkajo mnoge hranilne snovi, zlasti beljakovine, v hudih primerih vodi v podhranjenost. Oboje lahko preprečimo. Takoj ko se bolezenski znaki opazijo, je treba nadomestiti izgubljeno tekočino, pije se več in pogosteje kot običajno, denimo po požirkih ohlajeno prekuhano vodo, borovničev, ali indijski čaj.

Če ima drisko dojenček ali otrok, je treba z njim k zdravniku, ki bo presodil, ali je potrebno nadomestiti tudi izgubljene minerale in beljakovine, prve s pitjem glukozno-mineralne rehidracijske mešanice, s katero se tudi voda bolje vsrka v črevesu, druge z dietetičnim izdelkom prilagojene sestave, ki izboljša tudi obnovo črevesne sluznice.

 

 

Doječe matere naj ne prekinjajo dojenja, ampak naj dojijo pogosteje. Pri dojencu po 4. mesecu, ki je pred drisko že dobival dodatke, mati nadaljuje z dojenjem, doda pa pasirano kuhano korenje, banane, nastrgana jabolka in kot gosti obrok ustrezno adaptirano mleko(Milupa HN25, Humana 9), ki je med obolenjem za zalivančke in starejše otroke popolno nadomestilo za vsakodnevno hrano. Običajno zdravniki svetujejo, da se za 4-6 ur prekine s hranjenjem in se daje samo napitek rehidracijske soli.

Otroci naj imajo manjše obroke večkrat, ker se majhna količina hrane lažje prebavi, med njimi pa se naj ne pozabi ponuditi dodatne tekočine. Driska se običajno umiri v 3-5 dneh, tedaj se lahko spet uživa običajna hrana.
Za preprečitev okužbe, ki pripelje do driske, je treba paziti na dobro osebno in hišno higieno: redno si je treba umivati roke, posoda, pribor in voda pa morajo biti čisti.

 

Uporabni del
Plod. Po starejših podatkih vsebuje okrog 10-odstotkov čreslovin, po novejših švicarskih pa le okrog 1,5-odstotka. Vsebuje še antociane, flavonoide, rastlinske kisline, invertni sladkor in pektine.

 

Pravni položaj
Slovenska odredba o razvrstitvi zdravilnih rastlin razvršča navadno borovnico v kategorijo H, ki se sme uporabljati tudi kot hrana, če se uporabljajo predvideni deli rastlin v primerni stopnji rasti (dozorelosti). Pri borovnici to velja za plod, ne pa za liste, ki spadajo v zahtevnejšo kategorijo Z, katere raba je omejena le na registrirana zdravila.

 

Zeliščna raba
Notranje je zaradi vsebujočih čreslovin antidiaroik, zdravilo zoper drisko, posebno še pri blagem enteritisu, vnetju tankega črevesa. V severni Evropi je cenjena za zdravljenje driske pri otrocih, dodatno pa z njo zdravijo tudi spazmodični kolitis, vnetje debelega črevesa s spremljajočimi krči. Po tradiciji se rabi proti venski oslabelosti. Potem ko se je po uživanju borovničeve marmelade angleškemu bojnemu pilotu izboljšal vid med nočnim letom, je postala borovnica še bolj zdravilsko zanimiva. Izvlečki iz plodov, obogateni z antociani so zdravila proti pokanju kapilar in kurji slepoti. Zunanje je krčilo (adstringens), ki zdravi nespecifična vnetja ustne in žrelne sluznice.

 

Odmerek za odrasle
Poldrugi deciliter hladne vode se prelije čez 1-2 jedilni žlici (10-20g) droge, prevre 10 minut in še vroče precedi. Če ni drugače predpisano, se čaša sveže pripravljenega hladnega napitka popije po požirkih večkrat na dan. Čajni napitek se lahko pripravi tudi z namakanjem droge 2 uri v hladni vodi, v kateri nabrekne. Ista količina posušenih plodov se lahko tudi zaužije z nekoliko tekočine. Dnevni odmerek je 2-6 jedilnih žlic (20-60g). Otroci pijejo šibkejše napitke: za 2- do 3-letne se uporabi četrtina, za 3- do 4- letne tretjina, za 4- do 8-letne polovica in za 8- do12-letne tri četrtine odmerka za odrasle.
Zunanje se rabi ohlajen 10-odstoten prevretek za izpiranje ust večkrat na dan.

 

Novejša dognanja
Glavni učinek proti driski imajo čreslovine, o njih smo pisali pri hrastu. Pektini so primerni proti bruhanju in driski pri otrocih, saj vežejo vodo, zgostijo želodčno vsebino in urejajo prehod skozi prebavila. Flavonoidi in antociani imajo lastnosti »vitamina P«, ker okrepijo žilno steno in naredijo kapilare prepustnejše in prožnejše, drugi pa še poleg tega zmanjšajo oteklino in obnovijo vidno barvino rodopsin, ki je receptor za šibko svetlobo. Oboji so uporabni za simptomatično zdravljenje venske oslabelosti in kapilarne krhkosti ter prekrvitvenih motenj v mrežnici pri očesnih boleznih, antociani pa še izboljšajo vid v mraku. Klinični poskusi pri ljudeh kažejo, da so v pomoč tudi pri izlivu krvi v podkožju, pikčastih krvavitvah na koži in krvavečih dlesnih. Kot mnogi rastlinski fenoli prestrezajo škodljive proste radikale, ki nastajajo pri oksidativnih celičnih procesih. Prav tako zavrejo zlepljanje krvnih ploščic med seboj in na žilno steno. Preprečujejo nastanek želodčne razjede, ki bi jo povzročili, denimo stres, alkohol, nesteroidni antirevmatiki in histamin. Nedavno so odkrili, da borovničevi plodovi vsebujejo snovi, ki zavrejo vezanje kužne bakterije E.coli na tanko črevo, kar upraviči tradicionalno rabo za zdravljenje enteritisa.

 

Stranski učinki in strupenost
Niso znani, čreslovine delujejo lokalno, ker se v predpisanih odmerkih neznatno vsrkajo prek sluznice v kri.

 

Prepovedi in opozorila
Čreslovine v prebavilih zavirajo vsrkanje alkaloidov in drugih bazičnih zdravil in s tem zmanjšajo njihovo učinkovitost. Če driska traja več kot 3-4 dni, se je treba o zdravljenju posvetovati z zdravnikom. Lahko je nevarna, posebno še pri dojenčkih in otrocih mlajših od 30 mesecev. Zahteva takojšen obisk pri zdravniku, če otrok pogosto odvaja tekoče blato, obenem tudi bruha, v iztrebljenem blatu je kri, ob driski ima tudi vročino, odklanja tekočino in dietno hrano in opazimo izsušitvene znake: hudo žejo, vdrte oči, suh jezik, zaspanost in vdrto veliko mečavo, prostor nad čelom pri otroku do osemnajstih mesecev starosti.

 

Lekarniško mnenje
Posušene borovnice so primerne za dopolnilno zdravljenje nespecifične akutne driske tako pri odraslih kot pri otrocih, ne pa sveži plodovi, saj učinkujejo predvsem čreslovine, ki nastanejo iz monomernih predhodnikov šele med sušenjem, druge sestavine pa delovanje le podpirajo. Blagodejno delovanje na ožilje in vid imajo predvsem antociani, ki jih čreslovine ovirajo pri črevesnem vsrkanju, zato so za ta namen učinkovitejše sveže borovnice in gotova zdravila z izvlečki antocianov, a slednjih pri nas še ni na tržišču.

 

Borovnica (Vaccinium myrtillus) II

 

Uporabni del
List (Myrtilli folium).

 

Pravni položaj
Slovenska odredba o razvrstitvi rastlin razvršča list navadne borovnice v kategorijo Z, ki omeji njeno rabo le na registrirana zdravila.

 

 

Zeliščna raba
Zdravilni namen v ljudski medicini je raznovrsten: borovničev list naj bi preprečeval in zdravil želodčno-črevesne, ledvično-sečne in pljučne bolezni, blažil revmatizem in vnete sklepe, pomagal pri kožnih boleznih, zlati žili, prekrvitvenih motnjah in oslabelem srcu, pa tudi  spodbudil presnovo in »čistil« kri, predvsem pa je še vedno v čislih kot zdravilo za »znižanje krvnega sladkorja« in je zategadelj pogosta sestavina tako imenovanih »antidiabetičnih« čajev. Manj se rabi zunanje kot krčilo (adstringens) v tekočinah za izpiranje ust.

 

Odmerek za odrasle
Krop se prelije čez 1 gram droge in po 5-10 minutah precedi. Žlička droge tehta približno o,6 grama. Dolgotrajna notranja raba ni dovoljena.

 

Novejša dognanja
Listi vsebujejo dosti kroma, 9 mg/kg, pri poskusnih živalih je njegov primanjkljaj povzročil znake od insulina neodvisne sladkorne bolezni, kot  sestavina tako imenovanega tolerančnega faktorja za glukozo pa se je pokazal tudi primeren za zdravljenje omenjene bolezni. Morebitno antidiabetično delovanje droge zaradi vsebnosti kroma ni potrjeno, prav tako se ne ve, če so vsebujoči flavonoidi uporabni za zdravljenje prekrvitvenih motenj pri sladkornih bolnikih.

 

Stranski učinki in strupenost
Pri raziskavah strupenosti so opazili zastrupitvene znake, značilne za hidrokinone, čeprav droga le-teh praktično ne vsebuje, niso pa ugotovili, katerim sestavinam je učinek pripisati.

 

Prepovedi in opozorila
Pri višjih odmerkih ali po dolgotrajni rabi lahko pride do kronične zastrupitve, ki se je pri poskusnih živalih pokazala kot hiranje, slabokrvnost, zlatenica, razdražljivost, zabuhlost, mišična ohlapnost in onemoglost, kar je ob vedno večjem popuščanju življenjskih funkcij pripeljalo v smrt.

 

Lekarniško mnenje
Ker zdravilni namen borovničevih listov ni utemeljen, lahko pa povzročijo kronično zastrupitev, zdravilske rabe ne priporočamo in jo seveda še prej odsvetujemo siceršnjim nosilkam večjega tveganja: nosečnicam in doječim materam.  Varni so plodovi, ustrezno pripravljeni lahko zamenjajo liste tako zunanje za nespecifično zdravljenje blagih vnetij na sluznicah kakor notranje proti driski in prekrvitvenim motnjam, v pomoč proti žilnim zapletom pri sladkornih bolnikih pa bi prišli v poštev z antociani obogateni izvlečki iz plodov.

 

Misel
Zdravilo poganja bolnika k zdravju, a brez vodnika ta omahne v še težjo bolezen.

 

Brin, navadni (Juniperus communis)

 

Doma je iz Evrope, severne Azije in Severne Amerike, v Nemčiji in Avstriji je delno ali povsem zaščiten. Izvažajo ga predvsem države bivše Jugoslavije, Italija in Albanija. Trgovski naziv se nanaša večinoma na kakovost in ne na izvor, denimo »italijanski brin« so izbrane večje jagode, ki niso nujno iz Italije.

 

Uporabni del
Jagode.

 

Raba v prehrani in pravni položaj
Dajo okus džinu. Svet Evrope jih razvršča v skupino naravnih začimb N2, ki se sme dodati živilom v majhni količini, z možno omejitvijo zeliščnih sestavin v končnem izdelku, a za brinove jagode še niso določene; iglice in lubje pa v skupino N3, ki se lahko doda živilom na tradicionalen način, čeprav ni na voljo dovolj izsledkov o možni strupenosti. Po slovenski zdravilski zakonodaji spadajo jagode v skupino H, ki ima enak pravni položaj kot hrana, razen v zahtevnejših zdravilnih oblikah in če se ne rabi za določen zdravilni namen, drugi deli rastline pa v kategorijo Z, ki omeji njihovo rabo na registrirana zdravila. Smrdljivi brin (Juniperus sabina) spada v kategorijo ZR, ki omeji njegovo raba na registrirana zdravila, z možnim režimom izdaje samo na recept.

 

Zeliščna raba
V ljudskem zdravilstvu žene na vodo, razkužuje, spodbuja izločanje želodčnih sokov in odganja vetrove ter blaži revmo. Zato se uporablja pri vnetju mehurja, občutku napihnjenosti, zgagi in prebavnih krčih, zunanje pa pri revmatičnih bolečinah v sklepih in mišicah.

 

Odmerek za odrasle
Jedilna žlica (2-3g) brinovih jagod se zmečka, čeznje se prelije poldrugi deciliter kropa in po 10 minutah precedi. Običajno se popije skodelica čajnega napitka trikrat na dan.

 

Novejša dognanja
Raziskave na živalih kažejo, da je farmakološko učinkovito predvsem eterično olje s svojimi diuretičnimi, razkužilnimi in dražilnimi lastnostmi. Na vodo žene vsebovani terpinenol. Izvlečki zmanjšajo plodnost in  povzročijo splav, a naj ne bili strupeni za plod, znižajo sladkor v krvi, zavrejo vnetje in delujejo protikužno proti nekaterim glivicam in virusom, tudi Herpes simplexu. Vsebovane čreslovine imajo znan krčilni (adstringentni) učinek.

 

Stranski učinki in strupenost
Zunanje naj bi eterično olje v splošnem le malo dražilo kožo in le redko povzročilo kožno preobčutljivost na soncu, alergične lastnosti pa naj bi imeli brinovi izvlečki. Notranje v čezmernih odmerkih in po dolgotrajnem jemanju vsebovani terpinenol draži ledvice in jih lahko poškoduje. Zastrupitveni znaki po zunanjem nanosu eteričnega olja so opeklina, vnetje z mehurji in oteklina, po notranji rabi čezmernih odmerkov (tedaj seč diši po vijolicah) pa prebavne motnje, boleče ledvice, siljenje na vodo in boleče mokrenje, beljakovine in kri v seču, hiter srčni utrip, zvečan krvni tlak, redkeje pa krči skeletnih mišic, maternične krvavitve in splav.

 

Prepovedi in opozorila
Brin je prepovedan za posameznike z ledvično boleznijo. Notranja raba eteričnega olja naj bo pod zdravstvenim nadzorom. Zunanje lahko eterična olja dražijo kožo, brinovo pa le izjemoma. V literaturi se mu sicer večkrat pripiše strupenost, razlog pa je najbrž v zamenjavi  navadnega brina s smrdljivim. Lahko moti zdravljenje sladkorne bolezni, ker dodatno zniža sladkor, zveča diurezo, daljša raba pa privede do primanjkljaja kalija. Med nosečnostjo je prepovedan, saj je po izročilu sredstvo za splav in vpliva na menstruacijski ciklus, kar potrjujejo tudi raziskave na poskusnih živalih. Jagode naj ne bi sprožile splava zaradi vsebovanega eteričnega olja, ampak zaradi drugih še ne določenih strupenih sestavin.

 

Lekarniško mnenje
Izsledki o farmakološkem delovanju droge in njenih sestavin upravičijo tradicionalno zeliščno rabo, ki spodbudi tek in izboljša prebavo, zveča ledvično izločanje vode in dopolni zdravljenje nezahtevnih okužb sečnih poti. Ne priporočajo se odmerki, ki presegajo običajno rabo v prehrani, in neprekinjeno zdravljenje več kot štiri tedne.

 

Misel
Za učinkovito zdravilo je potrebna pamet, za varno modrost.

 

Česen (Allium sativum)

 

Raba v prehrani in pravni položaj
Pogosto se rabi v prehrani. Svet Evrope ga razvršča v skupino naravnih začimb N1, ki se smejo dodati živilom brez količinskih omejitev. Po slovenski odredbi o razvrstitvi zdravilnih rastlin spada v najvarnejšo kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kot hrana.

 

Zeliščna raba
Je diaforetik, pospešuje znojenje, ekspektorans, olajša izkašljevanje, spazmolitik, blaži krče, antiseptik, razkužuje, bakteriostatik, antimikotik in antivirotik, onemogoča bakterije, glivice in viruse, hipotenziv, znižuje krvni tlak, pa anthelmintik, uničuje črevesne zajedalce. Po ljudskem izročilu se uporablja za zdravljenje  vnetih zgornjih dihalnih poti, oslovskega kašlja ter prehlada in gripe.

 

 

Odmerek za odrasle
2 do 4 grame posušenih strokov trikrat na dan.

 

Novejša dognanja
Mnogo strokovnih člankov je bilo objavljenih o zdravilnem delovanju česna. Leta 1989 je bil v Nemčiji simpozij o njegovem kemizmu, farmakologiji in zdravilni rabi.
Z raziskavami na živalih so ugotovili, da zniža lipide v tkivih in krvi, serumski holesterol, trigliceride in lahke lipoproteine LDL, zviša pa težke lipoproteine HDL, ki z odstranjevanjem holesterola iz žilnih sten  ohranjajo žilno prožnost in preprečijo poapnenje, ki sicer moti krvni obtok ali ga celo povsem zapre. Učinkoviti sta predvsem česnova sestavina alicin in spojina dialildisulfid, ki iz slednje nastane. Količina lipidov naj bi se znižala zaradi zaviranja njihove sinteze  in spodbujanja razgradnje. Raziskave pri ljudeh so potrdile omenjene koristne lastnosti. Dodatek česna mastnim jedem prepreči dvig serumskih lipidov.  Epidemiološke raziskave v Indiji so pokazale med prebivalci nizko raven celokupnih serumskih trigliceridov zaradi prehrane, ki vsebuje zadosti česna in čebule. Neprijazni lahki lipoproteini LDL in zelo lahki VLDL z velikim deležem holesterola so se  znižali, prijazni težki HDL z majhnim deležem holesterola pa zvišali bolnikom s koronarno srčno boleznijo po 10-mesečnem jemanju  četrt miligrama česnovega olja po kilogramu telesne teže. Česen ima varovalni učinek za srce z obolelim ožiljem. Pogostost ponovnega infarkta in smrtnost sta se zmanjšali pri bolnikih, ki so ga že preživeli, prav tako pa so se jim znižali sistolični in diastolični krvni tlak in serumski holesterol.
Z raziskavami na živalih so tudi ugotovili, da zavira zlepljenje trombocitov in preprečuje nastanek krvnih strdkov.  Ti so verjetnejši pri prehrani z visokim deležem maščob in  trombozi, tedaj  se namreč zveča serumski fibrinogen ter  skrajša protrombinski čas in zmanjša fibrinolitično delovanja, česen pa uravnovesi omenjene neugodne spremembe. Najbrž je učinkovitih več spojin, predvsem pa alicin. Delovanje ajoena, razgradnega produkta aliina, je odvisno od odmerka in reverzibilno, to bi lahko bilo klinično pomembno, kadar se sprva zahteva hitro zlepljenje trombocitov, v naslednjem koraku pa nasprotno, na primer pri kronični dializi in obvodni kirurgiji koronark. Raziskovalci zvez med kemično zgradbo in učinkovitostjo domnevajo, da je za dejavnost ajoena potreben odprt disulfidni obroč. Odpravljanje sesedanja krvi v žilah so potrdili pri ljudeh. Pri bolnikih z ishemično srčno boleznijo se je po enomesečnem jemanju fibrinolitična dejavnost zvečala od 72 do 85 odstotkov. Soodvisnost med uživanjem česna in njo pa je pokazala tudi epidemiološka raziskava.
Hipotenzivno delovanje so dokazali na živalih, učinkovine, ki običajno preprečijo znižanje krvnega tlaka, so bile proti česnu neučinkovite. Več raziskav pri ljudeh je potrdilo, da znižuje tako sistolični, »zgornji«, kakor diastolični, »spodnji«, krvni  tlak. Pri bolnikih z esencialno hipertenzijo se je po vsakodnevnem jemanju 600 do 900 miligramov česnovega prahu, kar ustreza 1.8 do 2.7 grama svežega česna, prvi tlak znižal od 12 do 30 mm Hg, drugi pa od 7 do 20 mm Hg.
Dobro je proučeno tudi protimikrobno delovanje. Zanj so občutljive mnoge vrste bakterij zaradi zaviranja sinteze ribonukleinske kisline in rodovi glivic zaradi zaviranja sinteze lipidov ter virusi; glavni učinek pa naj bi imele disulfidne sestavine, na primer alicin. Proti glivicam, posebno še Candidi albicans, je enako učinkovit kot nistatin, zanj občutljivi virusi pa so tudi herpes simpleks tipa I in nekateri prehladni.
Poskusi na živalih kažejo, da lahko tako blaži kot povzroča krče gladkih mišic. Česnovo olje in nekatere njegove sestavine, na primer aliin, so zaščita za jetra pri zastrupitvi s tetraklorometanom, česnove spojine z alilno skupino delujejo protitumorno, visokomolekularni proteini pa imunostimulativno, spodbujajo odpornost proti okužbi. Vsebnost zaščitnega elementa selena, ki med drugim zmanjša tveganje za nastanek raka in srčno-žilnih obolenj, je v česnu dosti večja, kot je običajno v drugih rastlinah.
Blago znižanje sladkorja  v krvi po česnu so dokazali tako pri živalih kot pri ljudeh.

 

Stranski učinki in strupenost
Je praktično nestrupen. Splošni stranski učinki so lahko pri ljudeh goreč občutek v ustih in želodcu, driska in bruhanje. Mogoče je medsebojno delovanje z warfarinom, sintetskim zaviralcem strjevanja krvi. Znanih je nekaj primerov alergije na dotik po dolgotrajni poklicni izpostavitvi česnu. Alergične lastnosti česna so prepoznavne, alergeni so dialildisulfid, alilpropilsulfid in alicin, slednji je tudi dražilno sredstvo. Določili so tudi česnov antigen v serumu  bolnikov, ni pa znana  nobena alergija na česnovo olje in česnove izvlečke, niti naduha niti alergija na dotik.

 

Prepovedi in opozorila
Lahko moti zdravljenje s hipoglikemiki, zdravili za znižanje sladkorja v krvi, in antikoagulansi, zdravili zoper stetje krvi, stopnjuje protistrjevalni učinek protivnetnih zdravil, kot sta aspirin in ibuprofen, zveča delovanje nenasičenih maščobnih kislin omega-3, sveži česen pa draži želodec posameznikov, ki ga niso vajeni. Ni nobenih eksperimentalnih in kliničnih izsledkov o stranskih učinkih med nosečnostjo in dojenjem, večji vzetki pa lahko vplivajo na menstruacijski ciklus in izzovejo maternične krče, zato naj se med nosečnostjo in dojenjem uporablja le kot začimba.

 

Lekarniško mnenje
Obsežna literatura obstaja o česnu, zlasti o njegovih srčno – žilnih lastnostih. Zaradi žveplenih sestavin v eteričnem olju je neprijetnega vonja, brez njih pa ni zdravilen. Najpomembnejši je alicin, ki  nastane iz aliina s pomočjo encima alinaze, ko česen zdrobimo, oba – aliin in alinazo – pa morajo vsebovati tudi česnovi pripravki, kar se doseže le  primernim tehnološkim procesom. Predvsem se odlikuje po zniževanju lipidov in preprečevanju ateroskleroze, katere bolezenski znaki so izgubljanje spomina, nezbranost in nenehno slabo razpoloženje, uspešno pa zavira tudi nastanek krvnih strdkov ter deluje zoper mikrobe. Izsledke raziskav o učinkovitosti je težko primerjati, saj se lahko vsebnost učinkovin v  njem razlikuje tudi 10-krat. Pripravki brez vonja so učinkoviti, če je vonj le prikrit, kar se doseže z ustrezno tehnološko obliko. Zdravilskih odmerkov česna naj ne bi zaužili niti tisti, ki se jim kri počasi strjuje, niti bolniki, ki se zdravijo z zdravili proti strjevanju krvi; kot začimba pa je v prehrani vedno zaželen.

 

Misel
Zdravila so od nekdaj. Če jih ne bi toliko pozabili, se nam jih ne bi bilo treba toliko spomniti.
Spomnite se česna še pred izgubo spomina.

 

Jagodnjak, navadni ali Rdeča jagoda (Fragaria vesca)

 

Rastlina je razširjena  v zmernem pasu Evrope in Azije.

 

Uporabni del
List vsebuje nekoliko čreslovin, flavonoidov, vitamina C in zelo malo eteričnega olja. Učinek je slaboten, listi drugih jagod, tudi vrtnih, naj bi bili zeliščno enakovredni, iz njih se lahko pripravi vsakdanji napitek prijetnega okusa. Korenika učinkuje močneje krčilno, ker vsebuje več čreslovin. Plodovi vsebujejo vitamin C in sluzi.

 

 

Zeliščna raba
V ljudski medicini je list blago krčilo proti driski, mladi listi pa so tudi nadomestek za običajni čaj. Droga je sestavina mnogih mešanic »domačega čaja«, ki se jim redko opredeli določen zdravilni namen, na primer »čaj za želodec« in »čaj proti vnetju ven«.  Jagodovemu listu sicer pripisujejo pestro zdravilnost tudi proti drugim boleznim, zunanje naj bi zdravil izpuščaje, notranje pa želodčno-črevesni katar, črevesno lenost, jetrne motnje, zlatenico in katar dihalnih poti, blažil putiko, revmatizem, živčnost in ledvične bolečine, pomagal pri sečnih težavah in ledvičnih kamnih, gnal na vodo in izpiral ledvični pesek, bil v podporo srcu in  spodbudil prekrvitev, zbil vročino, odpravil nočno potenje in “čistil kri”, uredil prebavo, izboljšal slabokrvnost in splošno krepil, ustavil močno menstruacijo ter omogočil hujšanje na “naraven način”, a navedena zdravilnost ni utemeljena.

 

Odmerek za odrasle
Krop se prelije čez žličko (1g) fino razrezane listne droge in po 10 minutah precedi. Kot antidiaroik, zdravilo proti driski, se popije po požirkih skodelico ohlajenega napitka večkrat na dan.

 

Novejša dognanja
Niso znana.

 

Stranski učinki in strupenost
Razen alergičnih reakcij pri preobčutljivih posameznikih niso znani.

 

Prepovedi in opozorila
Jagodov list lahko sproži alergične reakcije pri ljudeh, ki so preobčutljivi na jagode. Če se uporablja proti driski, je treba vedeti, da  neustrezno zdravljena lahko vodi v nevarno izsušitev organizma; če driska traja več kot 3-4 dni, je treba na posvet k zdravniku.

 

Lekarniško mnenje
Ker zdravilni namen jagodovih listov ni zadosti utemeljen, zdravilska raba ni upravičena, seveda pa pri driski okusni ohlajeni napitki nadomeščajo izgubljeno tekočino in preprečujejo izsušitev organizma, topli nekoliko zvečajo izločanje vode skozi sečila, pomagajo pa tudi pri izkašljevanju ter pri prehladih preznojijo telo in gasijo žejo, prav tako lahko drogo brez pomislekov rabimo kot sestavino v čajnih zmeseh in podobnih pripravkih, kjer ima vlogo živilskega dodatka. Takšni so tudi plodovi, poparek iz suhih jagod ne bo škodoval, morda bo celo izboljšal presnovo, pripravi se iz treh žlic na poldrugo čašo vode, popije pa dvakrat na dan pol čaše pred jedjo.

 

Misel
Vabljivo zdravilo je kuharski izdelek in trgovsko blago. Reven lekarnar premore revno zdravilo, bogat trgovec nikakršnega.

Avtor: Janez Špringer, mag.farm.

 

Navadna breza in puhasta breza (Betula pendula et Betula pubescens)

 

Zdravilska mera leži tik nad mejo, do koder škorpijon dvigne od zemlje svoj rep

Drevo je vitko, največ 25 m visoko in dobrega pol metra debelo. Bela skorja se tu in tam lušči v papirnato tankih kosih, prekinjajo jo vodoravne proge črne plute. Krošnja daje le redko senco. 3-7 cm dolgi in 2-4 cm široki kot žaga nazobčani trikotni listi so bleščeče zeleni, jeseni pa zlato rumeni. Pri navadni brezi so gladki, z dosti bradavičastih smolnih žlezic na obeh straneh; pri puhasti pa ovalnejši, poraščeni z lasci, a le z malo žlezic. Navadna breza raste po skalnih pobočjih in v svetlih gozdovih na lahkih, najrajši suhih, neapnenih tleh; puhasta pa po vlažnih’ gozdovih in močvirjih.

 

Uporabni del
List.

 

Zeliščna raba
Je diuretik, žene na vodo, zato se uporablja za odvajanje vode pri vnetju in obolenju spodnjih sečnih poti ter za izpiranje sečil ob ledvičnem pesku in prepreči njegov nastanek. V Ijudskem zdravilstvu je v pomoč tudi pri obrabljenih sklepih in za odpravljanje revmatičnih tegob ter proti izpadanju las in kožnim mozoljem. Ker naj bi uravnala tudi celično presnovo, je pogosto sestavina čajev za hujšanje oziroma »pomladnih kur« za »čiščenje krvi«, denimo skupaj z gladežem, koprivo, bez¬gom in regratom. Brezov sok se uporablja zunanje v šamponih in losionih proti prhljaju.

 

Odmerek za odrasle
Dve do tri čajne žličke (2 do 3g) droge se prelije s poldrugim decilitrom vrele vode, pusti stati 15 minut in precedi. Če ni predpisano drugače, se popije sveže pripravljen napitek trikrat ali štirikrat na dan med obroki.

 

Novejša dognanja
Poskusi na živalih so potrdili diuretični učinek, imajo ga predvsem vsebovani flavonoidi, druge sestavine pa delovanje podpirajo.

 

Stranski učinki in strupenost
Neželeni učinki niso znani, niti strupeni zaradi čezmernih odmerkov, prav tako ne medsebojno delovanje z drugimi zdravili ter vpliv na upravljanje vozil in drugih strojev. Glede dolžine jemanja ni omejitev.

 

Prepovedi in opozorila
Ne sme se uporabljati pri edemih oziroma zastoju vode zaradi oslabelega delovanja srca in ledvic. V primeru kroničnega ledvičnega obolenja se lahko jemlje le pod zdravniškim nadzorom. Medsebojno delovanje z drugimi zdravili ni znano. Nosečnicam in doječim materam se ne priporoča iz splošne previdnosti, ker varnost v teh okoliščinah ni potrjena, če pa se uporablja, morajo koristi upravičiti tveganje.

 

Lekarniško mnenje
Je diuretik, ki blago žene na vodo. Vsebujejo jo številne urološke čajne mešanice, na primer skupaj s preslico, peteršiljem, brinjem, gladežem in gornikom, ter druge zdravilne oblike za odvajanje seča, ki se tudi običajno predpisujejo namesto posamezne droge. V Nemčiji spada med zdravilne rastline s standardno licenco, ki se lahko pripravijo in izdajo v lekarnah brez registracijskega postopka, uradno dovoljena droga je tudi pri nas.
Čajni napitek naj se pije topel, ker tudi topla voda sama zveča diurezo, med vsakim izpiranjem sečil pa je treba popiti zadostno količino tekočine in s tem nadomestiti izgubljeno. Za zdravljenje bakterijskih vnetij sečil je brezov list koristno dopolnilno zdravilo, rabljen samostojno pa je v korist le, če se ve, da množina bakterij ni prevelika in njihova kužna narava ne prenevarna.

 

Sklep
Kdor pozna oviro, jo lahko premaga.

Avtor: Janez Špringer, mag.farm.

2 thoughts on “DOMAČA ZELIŠČA

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja